AKVAMARIN
Z dna kozarca dvigne se vihar,
v brezvetrju zrcali se obzorje vase,
odseva to, kar ni, nikoli ni bilo, ne bo.
Zrak nosijo galebja krila,
pečina predirljivo šepeta,
luskine vrišča plamen pogasi.
V gluhem ritmu mirujejo valovi,
kar je, to ni, čeprav se zdi obratno,
ko vzvratno ladja odbrzi naprej.
Ko noge bodo se postavile na glavo
in ves narobe svet bo videti spet prav,
bo vse napačno, neprepoznano,
in vse bliže bo osebek, ki brezglavo bo bežal.
Motil se bo tisti, ki imel bo prav,
in smeh se našel bo v stoku,
v okovih bo svoboda najbolj sladka
in dež bo v sončnih žarkih žlobudral.
Plitvina bo še vedno neizmerna
in hladno še žarela bo modrina,
nad soncem srepim jadro ždelo
in mirno plula bo vedrina v lastno sinjost brez meja.
Vsenaokrog sipina ždela bo poskakujoče
in voljnost se upirala bo brez želja.
Takrat bom jadrno, brezsrčno,
izpila slednjo ti besedo, ki še ostala bo v srčiki sna.
BRONASTO NEBO
Noči srebrni vseobjemajoči
kljubuje bronasto nebo.
Kipi čez vrhe zarjaveli soj,
vse, kar živi, v polmrak se zgublja,
kar mrtvo je, pa v silni luči zablešči.
Krhke veje drevo v zemljó zajeda
in jalovo razpreda korenine v zrak,
ko veter snežno bled zaganja se
čez plot odsotnega soseda.
V neznano izzveneva neizustena beseda
in pogled tavajoči se vrača v oko,
ki ne zmore radostnega pomežika
v pozdrav poslavljajočega se dneva.
Ponoči zvoniti po toči ne gre,
podnevi pa je tako vseeno,
saj je nevihta že zdavnaj drugje.
Objem jekleni varoval te bo
proti usodi prekipevajoči.
CESTA
Rahla cesta vodi v svet iz mene,
se komaj vidi njena serpentina,
in ko vzpetina jo zakrije,
ne vem, če še gre ali se morda ustavi.
Ta pot je puhasta od truda
in obraz se ne uzre v vodi luž,
bolščeče sonce se nad sebe vzpenja
in daleč, daleč je njegov zahod.
V vse smeri človeka vodi toga steza,
se vzpenja, spušča, vase zvija,
odpira možnosti zakrite,
ki so začimba neprebavljenih jedi.
Pokončno teče kremenita reka
in slap se je razlil v delto,
nad njo zaplava sinji ptič,
nekje v daljavi sluti se oseka.
Krhka prst drobi se v jamo
in ko poslednja gruda zabobni,
cesta privijuga se v mene,
kjer utre si pot do večnosti.
EPITAF
Skrepeneli prsti sežejo si v dlan,
nov dan se boči v loku nad nočjo;
čez pas objema se telo,
tesnoba leze sama vase.
Zapeta je zadrga smeha
in hrepeneči jok ostane v prsih;
jedrnato gleda se beseda,
ki z ustnic v ušesa kroži.
Noga brcne se v rit,
kar naj bi bila spodbuda, je uteha,
ko brez greha prešuštvuje
vsak, ki s sabo je osamljen.
Kaj smisel misli je, ki se v odsevu gleda
in se nikakor ne zaveda tega,
da kopija je iznad umetnine
in laž je bolj poštena od resnice?
So vedno šibki najmočnejši
in pamet nam krojijo bebci,
še zmage si delijo tisti,
ki cilj dosegali so zadnji.
Ko pa poraženec še zadnji krog preteče,
izid je le gledalcem dan;
zmagovalec vsem odličjem se odreče,
ostane tih, neprepoznan.
In ko poslednje kaplje spije zadnja čaša,
ki še nedavno je bila brez dna,
zapre se okno v brezobupni svet,
pomlad preide v večni sneg.
Sklene se tako oglati krog nekoga,
ki je le v vero veroval;
se bo poznala kdaj odsotnost njega,
ki v lastnih sanjah je zaspal?
KONTRAST
Če v črnini beločnice se zenica ne vidi,
v odsevu snega trepeta.
Če v belini ognjeni zubelj se ne čuje,
v drgetu se zgubi.
Če v globini plitki smeh je brez odmeva,
v večnosti privid spregleda.
Če na vrhuncu stok
v okrogli nič zapluje,
če po širini greh
pod obzorjem se uzre
in če v trušču pesem neha,
ni več povratka ne slovesa.
Če v tišini zgodba nima konca,
vse vedno znova se začne.
Če črta sklene v krog se brez izhoda,
brezizrazno brezno se odpre.
Če zaključek je brez smisla,
vrne sam se v svoj izvor.
Plast za plastjo jedro se odstira
do sredice, ki je ni.
Naoknica zatohlo se odpira
v slutnjo temačno.
Po globini trenutek zbeži.
Ko v naletu otrdi preoster krik
in tišina v brokatni barvi zažari,
ko v zdrizastem negibju
vonj zamiži in da se na ogled,
ko je vrtenje vseh stvari zakleto v led,
pod nizkim nebom obvisi globok odtis.
Ko se stvari razmečejo v neznosen red,
ki bobniče v ušesju preglasi,
ko zadoni veselja pramen
in v ponor odnese veter zadnji piš,
mogočno dvigne se postava,
ki zgleda kot ognjeni ptič.
Ko v vrtincu isker, saj in dima
izgine vsaka sled spomina,
ko prihodnost vztrajno slika se
pred neskončnimi očmi
in ko pogled odtava v dalj za zmeraj,
kar bilo je včeraj, šele jutri bo.
Ko vrisk omahne nejevoljno,
postavi deblo se pokončno;
ko presahne končno vsak izvir,
tih nemir razraste se v krošnjo
in ko neslišni se vihar unese,
tišina zabobni togotno.
Ko spoštljivo se špalir razmakne
in drevored popelje misel v dve smeri,
ko kvišku šine sij kreposten,
ki tema ga objame,
čas pospeši in pobegne,
da komaj še lovi ga brezprizivni konec.
Nad Vipavo modro sonce sence spleta
in zakleta mora biti ta dolina,
da se ne vidi Čaven v sinjem morju,
ko trepetaje si opleta trta vitičevje
v pričakovanju sladostrastnega obeda.
Nikoli sveta bila ni nobena obljuba
in poguba je svetost, ki se šopiri na kičasti vzpetini
in roko si podaja s sosedo, učenostjo lažno,
ki razdaja se v dobri veri, da presvetlí zamere,
ki od pamtiveka kuhajo se v ognju tlečem.
Še angeli nosijo vražji nasmeh in nikoli ne veš,
ali greh je to, da si v tem templju s trgovci z novci
ali v zavetju posvetnega hrama,
kjer omama toči se poceni
in po moško rešijo se vsi problemi.
Ko pa burja ostra ta oglati svet okrog zasuče,
brez muke preživi le tisti, ki mehkó je zvit,
kdor raven je in trden, pade
in privoščljivost prirojena
ga izza hrbta z mehkim škornjem pomendra.
Na srečo do Soče srebrne se vlečejo ceste,
odpirajo svet v zahodna obzorja,
kjer dež ni naliv in veter ne burja,
zato bolj pokončen lahko je vsak stas,
čeprav zgolj privid ostaja svoboda
in noben petelin ne kikirika več naglas.
Zakaj je pesem taka lira,
ki razpira čeljusti časa?
Ko zapoje tone svoje,
vesoljno stvarstvo se odpira.
Ko pa brez glasu ostane,
sama vase se zapira
in iz nemira nič ne rase,
temveč le brezupno hira.
Zakaj je pesem taka cmera,
ki dere se brez glasa,
ko ga pa dobi, ne poje,
le neslišno šepeta?
Brez odmeva tona ni
in onemi napeta struna,
le skomina preživi,
ki pa ne zmore brez satira.
Zakaj se pesem čutno zvira,
ko pobira drobce iz smeti
in jih v bisere nabira
ter odstira svet neznan?
Brez odseva ni gladine
in brez spomina perspektive,
le groba sila, ki ne zgine,
ko se bliža sodni dan.
Ko pa izplava iz poplav temačnih
spev, ki se v nebo povzpne,
tam zasije in prekrije
zemljo s svojo radostjo.
V kosih trgal sem meso ti s prsi
in srkal sok sem tvojega telesa,
dokler
ostale niso le kosti,
dokler
ti solza ni kanila iz očesa.
Krokar v noči lastnega pogreba
sem s sapo ti pogasil iskre kresa
in še zdaj,
ne vem zakaj,
mi solza kane iz očesa.
V jutru življenja sem ti prvi
potrgal pajčevine sanj,
da so v truplo hrepenenja
začeli lesti črvi spoznanj.
In za vedno mi ostal je slab okus,
kot po postani krvi.
Vsak veter se izgublja v eter brez sledi.
Hladno sanja ozračje spoznanj
v negibna stanja odsevov spomina
na eterična bitja vetrnjakov,
ki bodo naselila prostranstva odmevov,
v katerih že davno več ni ljudi.
Vsak glas si najde tišino svojo.
Nemočno prisluškuje prostor dejanj,
ko gluh korak odpravi se naprej,
tja, kjer ni mej in ne zadržkov
in vsak dela vse po svoje,
saj nikogar ni, da vse to bi videl.
Vsak sij v neskončno noč potone.
Nič ne pomaga ogenj, žar, zanos in boj;
ne rabi on sovražnikov, škodljivcev, zlih duhov,
ne rabi niti teme, da ga uduši,
dovolj je sebi sam in dolgo pred koncem poti
premaga ga gorečnost lastna.
NEBO
Nebo že zdavnaj ni več modrobelo
in v dalj se zlivajo bližine,
se glas odločil je, da nem bo,
in vsak je gib začetek prekinitve.
Načrt se za načrtom z ihto snuje,
ko poprh okus po trpkem preglasi,
glazura jedro v celofan zavije
in ovinek raven se zazdi.
Vsa domačnost gre na tuje,
prek obzorja zliva se ravnina
in kotlina v strmino prekipi.
Se srh nanagloma zbistri
in toplina se ne čuje,
ko cvetlici trn vzbrsti.
NEMIR
Nemir me nosi v obratni smeri,
v kateri megla je prehrupna,
nestrpen sili se v daljave, goljufive in neprave.
Po moji meri je bližina slepa,
ki brezčasno se predaja v objem,
v njej zajemam vse probleme, tihe, neme.
V slabi veri je brezup slepilo,
ki podobo lastno brezoblično kázi,
ko iz oči v oči obraz zre v svoj izraz.
V zveri prepozna se jagnje,
ki samo sebe bo požrlo,
ko modri svod se bo odprl v izhod.
In ko poslednji zubelj liznil bo na plano
in ničesar več ne bo, da bi plamtelo,
mi končni mir nakazal bo v pravo smer.
NEPOVRATNA
V meglen saten ropoče topo rdeča,
se zliva preko vsakega slovesa,
telo zadere v nočni žamet
čarobnega kolesa.
In v modro gre spregledano oko,
dehti skoz' zarje kratkovidne,
kopito topota v meglo,
v razliti dan tesnoba sine.
Tèmno zabrni cipresa,
ojesa krik v pestu blisne
in v žeji spanja um zakrkne,
še preden dalj okrog zavrisne.
V jekleni jarem klokota rumena,
biva onkraj zadnje vrste,
ko nenadoma pogled razpre se,
v kalejdoskopu dlan razširi prste.
Mešajo se zvoki v barve neme,
v nebesa pne se želja črno-bela.
Zameti sločijo se v noč pozorno
in žalost lažno je vesela.
Nad nebom poletijo krila,
sinje hrope senca neželena,
ko sonce vžge še zadnji pramen,
sesede svet se brez imena.
NIANSA
Se s slike utrne ječeča niansa
in trilček se vrne violini v trup;
paleta se strne v molčečo belino,
akord se obrne in noče na plan.
V brezvetrju tava ponižani ton,
ki alikvotom lastnim prisluškuje,
brez sorodne duše v intervalu
nikoli blagoglasnega motiva ne zasnuje.
V arpeggiu razbit je zametek družine
in packasto platno se slini zaman;
dojenček zacvili v glissando nemili
in tema neskončna se skrije v dan.
Oblaki razblinijo se brez sledu
in v toplem objemu sonce zasije.
Ko pa še daleč in nejasno zasluti zaton,
se onemogla starka v maternico zvije.
In bes se zateče v to rajsko milino,
ki znova in znova vzbuja ti up;
brezsramno oskruni to gluho tišino
in v veno vbrizga neznani ti strup.
NOČ
Noč nič več ni snežno bela
in ko opravljena bo ta daritev,
ki obetala je več, kot nudi,
roka roko bo umila,
brezmadežno, ob polni luni.
Če je resnica v laži skrita
in v očeh se nič ne bere,
če še dih zlagan je in utrip srca,
ob prvem svitu ne ostane nič,
kar vredno dneva bi bilo.
In četudi sonce srepo ne prežene
megle, ki obdaja neresnice,
dan je znosen hip trpljenja do noči,
ki vrne se ob svoji uri
s polno malho zlih strasti.
Bodala zob zasajajo se v meso puhteče
in krivi kremplji grabijo renčeče;
ko sabljast tiger zadnjikrat zahrope,
pade zastor pred prizor,
ki kri v vročih žilah ledeni.
In pot ni več tako vesela,
čeprav prišla je zadostitev,
ki manj je dala, kot je vzela,
kot vse tiste prej in one,
ki sledile bodo še poslej.
In tako topi se zla sredica,
veselje samo se zatre,
ostane sla nepremagljiva,
ki brez prestanka žge,
dókler brezno ne zazeva
in za vedno se zapre.
OBLETNICA
Dani se danes, včeraj, dani se jutri
in dnevi daljši so od veka.
Brez glasa noč preliva sonce
in čas ustavi točno se ob uri.
Mladiči rastejo brez spon, zadržka,
brez glav prebijajo zaprta vrata
in jata ne počije na vereji doma,
kjer trud se v sen brez sanj zavija.
Ko predniki so perspektiva
in ko zarodki gnijejo v grobovih,
z glasovi, tresočimi se od poguma,
odmeva konec vsakega spočetka.
Se čas ustavil točno je ob uri,
brezstrastno noč prekrila sence,
je dan presegel trajnost veka,
znočilo se je danes, včeraj, jutri.
OBRAZ
S sebe spraskala obraz
in pustila le oči,
da gledale bi v temi vse,
kar zdi se nevidno.
Rada videla bi daleč,
vendar se v krog vrti,
zato povrne se v svoj konec,
v vse, kar še začeto ni
in kar stremi v izhod edini.
Vsi vedeli smo, kdo in kaj,
pa tudi kdaj, kako, zakaj,
le ona se spoznala ni nič več.
Ko pa pod naličjem masko je uzrla,
našla je svoj pravi jaz,
če bi mogla, še zdaj strmela bi v ta sijaj.
Tako pa gleda brezizrazno,
od površine se pogled odbije
in za odsevom je le noč,
varljivo upanje je v drugost,
le nemoč brezplodno triumfira.
Istost je trpljenje,
a drugačnost je le past,
vanjo hrepenenje se ujame
in nikoli več iz nje izvije.
ODDALJENOST
Kako blizu je oddaljenost velika,
ne vidi se, ne sliši in ne loči
pogleda od pogleda, lika od lika,
je kot zgodba v zgodbi, slika lastne slike.
Bližina se zgosti v konico igle,
ki ubije bistvo brez podobe.
Ko končno zdrsne ti na lastni senci,
oglási stiska se ti prevelika
in zasliši barva se obupanega krika,
ki naslika se na zevajočo prostornino.
V njej topotajo škornji preohlapni
in zven kovinskega rožljanja, ki ga nihče ne sliši.
In vsi pogledi se izgubljajo v obzorje,
ki lažno sveti tam za mnogimi gorami,
kjer daljava skriva vse, kar je pred nami,
in v osami slutnja javlja se tako bobneče,
da bi speče v budne spremenila
in predramíla vse, ki jih mučijo sanje moreče.
In kar se nikoli ne izreče, odmeva čez vršace,
v ušesa, v možgane teče, tam ostane,
zastruplja misli, želje in dejanja,
odnaša upanje v mir neskončni brez meja.
OKVIR S SLIKO
V okvir tihožitno želja se vpenja,
v elipsastem risu na stene se vzpenja,
v nemoči mogočna krila razpenja,
da padla bo, globlje od svojega leta.
Se slini ledina zorana kot ženska razpeta,
v sredini mineva obrobje življenja,
objema se strast, ki je brez hrepenenja,
zardeva nedolžnost mrtvorojena.
Pojema slovo od bodočega dneva,
ki noč samodejno zamenja,
s platna cedita se mleko in med,
ko čopič brez barve v belini zatava.
Ne vidi se več prasket ognjemeta,
ne sliši se zvok, ki sam v sebi tli,
pobira črepinje si vaza v tla strta
in šopek obvisel je, medel, potrt.
Se jabolko zgrize do pešk in še dlje
in češplja vijolično gleda, prevzeta.
Nad množico pne se negibna sopara,
samotno uživa večbarvna paleta.
Burkež s kraguljčki nenehno opleta
in lučke cingljajo veselo naprej.
Ko znova začenja se igra brez mej,
omama vre v kotlu in nič ne obeta.
ONI
Oni smo v resnici mi
in če v njih ugledamo naš svet,
potem nas ni.
Sezam se odpre ob polni uri,
ko čas v sebi izzveni,
nekdo zatresne vrata -
brezskrbno, kot da nikogar ni.
Ujeti v svet obstoja,
ki na gladino izobilja naplavlja prazni nič,
v oči si gledamo pritrjujoče
in kimamo si, vam in njim in oni nam.
Ugrizi so brezzobi, robovi brez pomena,
ko segamo v njihove si roke
in poljubljamo se brez strasti.
Še otroci so nabuhlo sivi,
ko brezizrazno v svet strme.
OPOLDAN
Ko večer jutru rokó poda
in poldan se le zase meni,
zastane dan v zarji nemi
in noč zboji se lastne sence.
Skovik zasije v prazni hram,
v duplu ostale so lupine
in v brlogu le kosti in perje,
ko plenilec je odšel drugam.
Ves svet je skrbno poravnan,
ko nežna roka mehko gladi
gozdove, polja, gmajne in vasi.
Ko pa zaspi ta svet spokojni,
se temna želja prebudi
in gluho blodi čez ravan.
Prežene jo lahko le dan,
ki neprespan se vrne
v svoj prazni stan,
ko končno noč v sen utone.
OREL
(baladno)
Orel, orel, mrzli brat,
spet prišel si vasovat.
V dolu, vasi vse že spi,
le ena luč zvestó bedi.
Ko idila bukolična prežemala je dol in breg,
sta v selu golobradca želela utrgati si isti cvet.
Orel, orel, mrzli brat,
oko ti gre od vrat do vrat.
V dolu, vasi vse že spi,
le ena luč, glej, tam bedi.
Ko bradi sta pognali, nabrala sta si šopkov drugih rož
in tisti cvet oboževan zvenel je ves ubog.
In zdaj - od vrat do vrat -
z nevesto pleše mrtvi svat.
Orel, orel, čas beži,
izkljuj srce, izpij še kri.
In znova bodo vsi ljudje hiteli v dalj in vsepovprek,
iz jutra v dan v neskončno vrsto let.
Orel, orel, mrzli brat,
daj, daj jima končno spat.
Da dol in vas se v dan zbudi,
ko ena luč se pogasi.
Takrat morda, če bo še svet, idila vrne se v dol in breg
in druga golobradca zrla bosta v isti cvet.
Orel, orel, mrzli brat,
daj ju, daj ju pokopat.
Na gomili roža naj cveti
in nikdar več ne oveni.