POLOVICI
Prva se polovica v meni smeje, druga joče,
prva nekaj hoče, druga na pretek ima vsega,
prva je živahna, druga je od vekomaj spokojna,
ena živi tu in zdaj, druga v večnost se razteza,
naprej in nazaj.
En del je majhen, eden velik,
v njima moški in ženska mešata se do izliva,
svetloba se preliva v temo in obratno,
eden sprašuje, drugi odgovore na vse pozna,
prave in napačne.
Sivine se razkrajajo v črno-belo
in ozadja veselo stopajo v prvi plan,
zmaga in poraz podajata si roko,
kar je visoko, nizko pade in kar nizko, kvišku šine,
da ne ve se kdaj.
Leva roka hrani site, desna pa izstrada lačne,
na eni strani ulice so ravne, a na drugi so precej zavite,
mesec in sonce sobivata v čudni slogi,
noč prebuja zore in dan večerne zarje,
take in drugačne.
Desna noga ne uboga leve,
saj ena hodi le naprej in druga vzvratno;
zdaj zavratno, potlej spet odkrito
levo oko škili v desno in obratno,
v motni svoj sijaj.
Zdaj všeč so mi enaki dnevi, zdaj različni,
so prsa mi iz brona donečega ulita,
a navzdol, lepo prikrita, glina krhka bledo siva
komaj prikriva življenjske sokove,
tople, mrzle, mlačne.
Ko pa ogenj led stali in je vroče hladno,
se vsa nasprotja združijo v resnico eno
in ta poslednja laž razgali se brezsramno,
bivanje postane neizdržno
in v nenadno večnost izhlapi.
POMP
Brez pompa razpre se žlahtna sredica,
ki rdijo ji lica brez mraza.
Brezglavo amazonka paradira v noč brez konca,
in ko se končno dvigne dan brez sonca,
njena dolga senca hlastno vznikne v lastni mrk.
Zabodeno pogled strmi v ta medli svit,
ne vidi svojega odseva v steklu, ki ga ni,
le hladni piš je nanj izdolbel iz ledu
žametaste vrtnice brez trnov, brez krvi.
Ko je končno mimo dan otrpel,
kot vedno potrka na slepo okno roka.
Takrat v brezdan se dvigneta le megla in še mrak
in spet topot oglasi se, vedno enak,
in preglasi stopinje neme.
Odvrne oko molčeče svoj pogled prežeč
in veter zaloputne polkno okna;
ko še vrata v vežo se zapro ihteče,
ostane zunaj svet brezbarven, v mrzli sneg ujet.
Takrat brez iskre se puhteča strast razvname
in telo prevzame sle vročica.
Brezbrižno zapletejo se udi v hitri frekvenci
in na nizkem stropu senci
se zaženeta v mrtvaški ples.
PORTRET
Preozek je obraz, ki mi možgane srka,
čeljust ni močno moška in usta tenka so in pusta;
široke roke so od vedno brez objema
in ramena ozka so kot ženska.
Ni hrust prek pleč in kar veliko ga je okrog popka,
zravnan ni kot topôl in ne kot smreka,
vendar od pamtiveka hodi z mano štuporamo -
v dve grbi bi se zgubal, če bil bi sam pokveka.
Oko prozorno vase se zrcali
in dva profila v eno sta zajeta;
kot v šali neživljenjsko podvojen je,
zato je večji in močnejši od življenja.
Ko pot mu v sragah s čela lije,
so litanije vse premnoge nepotrebne;
priznanje bilo bi nekrolog svobodi,
zato uživa v lažeh neizživetih.
Kot igra je ta risba, ki ne bo končana;
popolnost bila je že zdavnaj odvzeta
in vdano sprejeta krhkost neizpeta;
zavest o izbrisu je začetek konca brez spočetja.
Poslednja postelja je že postlana,
še predno dogorela je želja plameneča.
Žerjavica le tleča ostala bo za njim,
dokler vihar nebrzdani je znova ne vzplamti
ali pa dokončno pogasi.
PREŠUŠTVO
Zven z roba sna zostri nam razmejitev
med sencama v brezmejno radost.
Demant mehko zareže
v moje tvojo mládost.
Med soncema nekdo vsaj vidi
mene v tvojem meni.
Le kdo? Sem to res jaz ali tvoj jaz v meni?
In kje sva midva, če sploh sva?
Le diha se upehano lovita,
ko v hipu se sesede želja vase;
brezbrižno senci onemita
na steni lastnega hotenja,
dokler ugasla luč ju ne izbriše
brez milosti in brez slovesa.
Ost skrha se brez slednjega udarca
in smeha se prepleteta v preletu.
Greh dete je kreposti in roditelj posta,
ko kreha starec v večnem neuspehu.
Drhteče strune pnejo se v nedrih,
med strástjo in obupom ni več mosta.
Neokusno jedro brez lupine
v krhki je posodi joka,
ki stre pobožana jo koža,
ko se brezciljno naježi.
Se ura ne ustavi več
in ritem se ne pospešuje,
razlike ne postajajo zanemarljive
in konec ni začetek novega začetka.
Neizpito nič več ni žlahtno
in duh po postanem vztrajno tli,
neznano je preveč poznano,
zato dokončno izpuhti še tisto, kar bilo je dano.
RAZGLED
Ko se sonce nad samoto dvigne
in v zoro tonejo ledeni žarki,
so gorki le spomina bliski,
ki nemo grel bo slepe pege.
In zadnji bodo prvi le na videz,
saj sever segal bo v južne kraje,
kjer veter daje več, kot jemlje,
v prerezu se pa vse razkrije.
Ko je v zenitu prava ura,
brezskrbno vzhodni vlak zapelje
tja, kjer ravna so gorovja
in gladina se v globino skrije.
Morda ostenje kakšen greh izdavi,
ko požene se v višino sla
in polnoč vrela prekipi,
pa vendar jek ne poleti do dna.
In hlastno brisal si bo srage
plameniti enooki hrust,
ko žareči led
zadrl se bo v sonca sled.
ROBOVI
Zaobljeni v tisoč dlani
in v teh istih pesteh splašeno frfotajoči smeh
odmeva v aplavzih budnih noči.
Še en krik zmoti reprizo,
negiben skovik leskeče se
v breznu gladine ponavljanih dni.
To, česar ni, me privlači neskončno,
ko zgublja se v ritmu prisotnih reči,
ki obnemele že zdavnaj so v stelo pokončno.
In ko končno se znajdejo v vrtincu mogočnem
premešani skupaj vsi dnevi, noči,
resničnost, slepilo, izvirnik in nadomestilo,
je treba končati to zgodbo nemilo,
saj je konec bolj živ od obstoječih stvari
in živečih ljudi.
ROKA
Stegne se roka v tančico odeta,
v gostem polmraku zaplava po zraku.
V podlaket nič več ni okroglo zalita,
napeta ni več njena koža prosojna
in kremplji so prsti nežni nekdaj.
V ušesih odmeva še smeh prav nedavni
in vzdihi in kriki in še šepet.
V nebesih nekdanjih prebiva spomin,
ki prekriva ga plesen spoznanja.
Ta roka privid ni in ne prevara,
skrbno me prime za stegnjeno dlan,
ki odmaknem je ne, saj dotik že poznam.
Popelje me roka v tančico odeta
tja, kjer ni več ne smeha, ne joka, ne sanj.
SAMOSPEV
V vse smeri vihar me nosi,
sem oblak in sončni žarek lahek,
jadro in pod njim neskončen val,
ki v onemoglem besu je obstal.
V tisočih podobah se uzrem,
ko v bleščicah na gladini mrgotam;
iz enega postanem sto in tisoč in še več,
v neskončnost se množim,
medtem ko bolj in bolj sem sam.
Zamolkel zvok sirene sem,
ki davno je prešel v odmev;
odbijem se od klifa in nazaj spolzim,
se penim na valovih brez moči,
z nevihtno strelo šinem v zrak
in oblebdim v mlakužah mlak.
Nesreča sem v sreči,
ki vsak jo išče, najde jo pa le bedak;
privlači me neznano in vse domače mi ne pomeni nič,
oglato meni je okroglo, valovito gladko,
dolgo pa je kratko.
Zato sem pač za počen groš,
niti koničast, niti ploščat,
ostajam neprepoznaven,
kot nikoli odkriti zaklad.
SESTRA
(zopet nekoliko baladno)
Sestra, o sestra, pridi čim prej,
neznosno te čakam,
utrujen in strt.
S prstom pretankim me zvabi
v končni objem,
v rajski svoj vrt.
Dvigni lahkotno me
v prosojno naročje,
goloto zavij v pajčevinasti prt.
Mati, o mati, pridem za tabo,
poplačal ti bom
vse trpljenje in skrb.
Ti, oče, pa pazi,
če srečava se,
naredil bom, česar nisem si upal, ko bil sem zatrt.
Hčerka, o hčerka, zapuščam te zdaj,
oprosti, če moreš,
ker bil sem zadrt.
Ti, sin, pa pokončno
naprej se odpravi,
ne levo ne desno, ne glej več nazaj.
Pojdem, o pojdem tja daleč naprej,
kjer je sonce brez senc
in obzorja brez mej.
ŠKRAT
V glavi se naséli škratek mlečno beli,
se preliva levo, desno, klokotaje mi nagaja,
gor in dol razgraja;
skaklja naravnost in postrani,
z nogami pleše čačača in polko,
strumno, da se razlega po bleščeči dvorani.
Maha in binglja z rokami,
s koničastim klobučkom pika,
se s krempeljci zavitimi prijema,
da ne pade v globino nemo.
In glava v glavi kot balon se širi,
polni prostor, ki ostal je med možgani,
lobanja polni se in zopet prazni,
zdaj težka je melona, zdaj spet mehurček lahki.
Iz škratka škrat in potlej še škratulja,
zdaj skupaj onegavita se prav nemarno,
škratki, škratice se kar množijo,
ne ples, tatarske orgije so te norije.
Še ko onemogli v bakanalijah zaspijo,
v snu smrčijo, da odmeva po jami prostrani.
SLOVO
Ko vzbrstijo zvoki v radostni utrip,
zagledaš se v obličje, ki ga ni.
Umanjka ti prikazani se gib
in bolečina modro zadrhti.
Podaril radostno sem lastni včeraj
in ti si dala mi svoj jutri,
takrat ko sva si še zmeraj
zrla iz oči v oči.
Zdaj temnó zvoni izvotljena praznina,
prehitri čas se stožčasto vrti.
V odmev podaja se sivina,
ko zadnja pesem odcveti.
V spokoj se steka melodija
in konec pravljice je brez začetka.
Se samo sebe deklamira elegija,
ko tuja roka nad dotikom obvisi.
Sledi so brez odtisov
in glas ostane brez besed,
ko polna vsakovrstnih vtisov
odpravljata se vsak v svoj svet.
STARI BREST
V soncu sence sna raste stari brest.
V srebrno sivino svita majskih juter
boči pajčevino
in nanjo, preudarno zrelo,
s svečanostjo modrosti
niza kristalne spomine
na zlate zarje sanj
o sreči hrepenenj
oktobrske miline.
Na oknu hiše zla sloni postava znana.
V neskončno modrino poletnih dni
zapoje v tišino
balado pretresljivo,
ki z ledenim pišem
pomete varljive obete,
odnese sonce in vedrino
in zakoplje ju globoko
v decembrske zamete.
TIHOTA
Tišina se pretaka iz začaranega risa,
njen madež v vse smeri prodira,
premisa modri odločitvi
zapira krog človeškega telesa;
nebesa ožijo se v tulec pikri.
Sipina pne se v židki horizont,
ki neopažen, modro vitki, v dalj beži.
Nebo je biserno po vsaki bitki,
brez medalj po izgubljeni zmagi;
plima je v svoj krog ujeta.
Zlati rez prekine vsako misel,
ko pritajeni smeh v odgovor se pritipa.
Glasova bežno stakneta se v šepetu;
ko zvok dokončno se sesede vase,
v drgetu upanja sklep dozori.
V trzajočem soku glas zatrepeta,
ko utrip neslišno zadoni.
Seseda se rdečica v bleda lica
in svet zazdi se logičen,
ko meglica v sonce se zgubi.
Vse je končno poravnano,
nobena čer več ne štrli,
gladina oljnata je od gladkosti,
sladkost ne zdi se trpka
in disonanca blagoglasno izzveni.
Spokojnost hlastno venec spleta
in neizpeta je poslednja oda,
nad praznim grobom govor že odmeva
in težka, težka je samota,
ki v večnost se razteza.
TOLMUN
V svetel tolmun zre svinčeno oko,
brez šarenice, trepalnic, obrvi.
Ne ve, če riba je, samotni sokol
ali Bog, ki na zemljó strmi z višave svoje.
V slasti napalma je zoglenelo vse,
kar senco daje, ko brez sonca je nebo
in ko oranžen sij visoko v vis zavpije.
In ko zadnjič zasije zarja večerna,
osmoljeni človek gleda
in kar bilo je beseda, je izgubilo vsak pomen.
Spregledati ni dano in ni vzeto,
da se vidi in se ve, le gledati je treba,
vase, izven sebe, gor in dol in v vse smeri.
V pepelni pusti rezko veter blodi
in preglasi slaboten glas, ki tiho poje.
V medel odmev gre polteno spoznanje,
da se le v ognju človek prerodi.
USEDLINA
V nezavednem kristalizira se usedlina,
ki sama zase še ne ve;
od vina rdeča bolečina
povzpenja se po stenah lastnega prezira.
Nobena vera ne moti ji izbir,
le odločilni dih zastaja v sebi;
brez širine je, globina pa je plitka
in zdrizasto svetlika vitka se jasnina.
Vanjo seči hoče, globoko, kot se da,
ko vendar ve, da to je nemogoče,
da usoda nikoli ji ne da povoda
in da je vse, kar si želi, brezciljno.
In to brezimno bitje vzpenja se v sebi,
da na vrhuncu s sabo združi se v eno,
postane slavno kot neprepoznano,
genij, za katerega ne ve nihče.
In ko umre, obzorje združi se s sivino,
da še večnost v njej se ne uzre.
USODA KRIKA
V želji opna je razpeta prek sijočega sveta,
ki se boči v nem odgovor neprosojnosti večernega neba;
a na popkovino mrka svetlo vpet
zaokroža se v obline neki bodoči nov planet,
ki že zdavnaj je s starčevsko roko zajel
prgišče bodečih plev in žlahtnega zrnja
ter jih raztresel v mornarsko modri odmev,
zato da bo pod srepečim sijem ugaslih luči
dvoje zatisnjenih oči bolščeče strmelo
v tisočkrat posnet, naslikan, narisan,
vklesan, izrezljan, pripovedovan, opisan
večno nerazpoznaven prizor:
V srenji borba je razvneta preko vseh meja
in morijo se ujetniki na muholovki sna;
a na tanki niti žarka črni svet
počisti vase vso to mrgolazen spet in spet.
VÉDENJE
Vem, da veter veje vedno više,
zdaj tiše, zdaj glasneje
riše v oblake ribe, rake, reke in goré.
Roka, ki piše, ve, da gôri
v gosti megli govor gori na grmadi besed,
ki v hudournikih gasijo veličastno vizijo.
Veliki vezirji z vizirji preko plamtečih oči vedo,
da nič jih ne ustavi v nameri zlobni in pohotni,
da napičijo prostake na kolovje ostro,
da v sladostrastnih mukah
zdaj hitro, zdaj počasneje
izmučeno dušo izpuste.
In še to vem, da je brez glave laže biti,
kot pa z njo pametovati tja v en dan,
in da ni zaman moreča pretnja,
da naboden boš metulj brez kril,
ko dan prevesi se v večer
in sen brez sanj zakrije izgubljeno iluzijo.
VOTLINA
Votlo odmeva glas v praznini,
po kotlini gluhi se razliva
v širino, dolžino, navpik in povprek,
v breg se dvigne, kotali se po ravnini
in obstane, ko lahko zaslišalo bi ga uho.
Ta krik namenjen je le sebi
in odmev posluša se, dokler ne onemi;
oglato sonce spušča se v zaton
in najbolj glasen ta je, ki ga ni že davno.
Topló popeva zvok v votlini,
ko v sivini suhi pesem biva.
Ni kriva sama, da se ne sliši,
temveč ta, ki poje jo tako,
da brezbrižno jo izpridi.
ZABAVA
Noč me vabi na zabavo,
tako pravo, nezlagano,
kjer se toči vino, sperma in na koncu kava.
Po razvratu težki udi so in veke
in ko jutro ne izbriše več sledov,
čas je za preteklo slavo.
Takrat je čas bil raztegljiv
in je potem bilo neskončno daljše kot poprej,
a danes se izteče sla, še predno do vrhunca prikipi.
Od dejanj ostanejo besede,
pogled ne seže več v dalj
in dotik nič več ni rosno živ.
Bližina bolj in bolj se oddaljuje,
prekriva jo neznosen hrup,
ki še te povedi preglasi.
Le gola vztrajnost in navada
ženeta me skoz' goščavo tja naprej,
kjer poslednji kosec svojo koso kuje.
ZARJA
Drobnoprstna zarja mrši sinjelasnato nebo,
v poljani ravni frula svira, da odmeva pod goró.
Megličasto pogled zastira trsje, v katerem je skrita,
v mrestu poženejo ji noge, da ostane kot pribita.
Le stvar utvare je privid, ki venomer izginja,
ko na oblem produ se adonis zvira
in zgrinjajo se svatje na svatbo brez nevest.
Ko brod odrine breg v neznano,
se brhki brest prikloni nezlagano
in drozg okroglo melodijo spet izžvižga.
Pazljivo se posluša pesem vitka
in ko izpoje se refren, ni čas za slavje,
šepet neslišni preglasi poslednji vik,
pekoča strast razrašča se v močvirno globočino.
In ko okoli trsja reka v rokav zavije,
nebo izgine, zapre se nepričakovani svet,
življenje se ustavi, kot da je čas v obzorje vpet.
In ko bo še krmar ostal brez vesla in brez broda,
nezastavljeno vprašanje si našlo bo odgovor
in koprnenje bo vzplamtelo v nov obet.
Vendar takrat prepozno bo
in reka bo zatisnila utrujeno oko.
ZIMSKA IDILA
Bleščeči zven odbije se od smeha,
na nedrih odbliskne otip pogleda,
od greha snežno belo zadehti,
bridkó omama v objem zazeha.
V jek se dvigne zrak kovinsko modri,
v globoki lok se čer prikloni,
vonjava se svetlí neprava,
rahlo se obuzda vrisk še prosti.
Bodala iz ledu strmijo,
od mraza snežno kepo zaskeli,
v dlani se svet ujame in iz njih zbeži,
kot da teh dlani nikjer več ni.
Še jok se le srepó reži,
ne zmore odrešitve smeha,
pod glazuro črni mah trohni,
nudi se vsem skrito na ogled.
Budni spanec zdrami sanje,
krohot potone do dna stoka,
vršaci dvigajo se v vrtiljak,
s seraka klecne trudni samec.
Snežišče zvodeni dokončno,
ko v grez se z vrha dno seseda,
pošast ukleta kljubuje še pokončno,
kot videz, ki borbo naj obeta.
Vendár je davno že kristalni boj
si našel žrtve in morilce
pod očesom večno srepim,
ki ne loči pravde od krivice.
ZIMSKA POLJANA
Z bolestjo ne morem čez zimsko poljano,
čeprav me seme tam čaka neposejano,
ga škorci zobali so, veter raznašal,
pa vendar na vigred še vzklije lahko.
Iztoči srce se mi v zlato savano,
izrisan je krog, ki zabriše se sam;
ko grem čez planjavo, je vse že poznano
in gora se boči v odgovor mi nem.
V prizoru, ki zmrzne, zver čaka na plen,
ne vem, če sem jaz to - ta zver ali plen,
morda sem le medel privid med obema,
ne rabelj ne žrtev - nekdo, ki ga ni.
V rezervi ostaja mi mnogo pomladi,
ko ivje drob ohlaja in hlad kolena dreveni;
v neskončnost bom blodil po bledi ravnini,
čeprav bi si rad čim prej izginil spred oči.
Z zavestjo o koncu ne pojdem v neznano,
bojim se, da hitro vse pride za mano,
stoletja bom krožil, prežal na vsak gib,
da kar je pognalo, zmrznilo ne bo.